Danes se večina ljudi z določeno mero stresa srečuje skoraj vsak dan. Več si preberite na naslovu: https://www.mastermindakademija.com/izgorelost-kako-jo-prepreciti-in-kaj-storiti-ce-vas-doleti/. Včasih vas ujame v prometu, drugič zaradi rokov, obveznosti ali občutka, da preprosto ne dohajate vsega. Nekaj stresa je povsem običajnega. Celo koristnega. Pomaga vam ostati zbrani in vas spodbudi k ukrepanju. Težava nastane takrat, ko napetost ne popusti. Ko dnevi minevajo, vi pa ostajate v enakem ritmu brez pravega počitka. Takrat začne telo pošiljati opozorila.
Izgorelost ne pride čez noč
Večina ljudi ne opazi trenutka, ko preidejo mejo. Najprej ste nekoliko bolj utrujeni. Nato se utrujenost vleče iz dneva v dan. Sčasoma niti prost vikend ne pomaga več. Pojavi se občutek praznine, zmanjka volje in energije. Stvari, ki so vas nekoč veselile, postanejo breme. Nekateri začnejo slabše spati, drugi opažajo pogoste glavobole, prebavne težave ali težave s koncentracijo. Prav zato izgorelost ni zgolj utrujenost po napornem tednu. Gre za stanje, ki vpliva na telo, čustva in razmišljanje hkrati.
Prvi znaki so pogosto zelo vsakdanji
Marsikdo jih sprva pripisuje slabemu dnevu ali obdobju večje obremenitve. V resnici pa se težave pogosto kopičijo dlje časa. Morda ste ves čas razdraženi. Težje sprejemate odločitve. Opažate, da vas stvari hitreje vržejo iz tira. Lahko se pojavi občutek brezupa ali pa preprosto nimate več občutka, da bi karkoli zmogli. Telo medtem opozarja po svoje. Nespečnost, omotica, napetost v mišicah in stalna izčrpanost so med najpogostejšimi spremljevalci izgorelosti.
Razlog običajno ni samo eden
Če bi obstajal en sam vzrok, bi bilo vse precej lažje. V praksi se izgorelost največkrat razvije zaradi več dejavnikov hkrati. Nekoga izčrpava delo. Drugega osebne težave. Pri tretjem se združijo finančni pritiski, pomanjkanje spanja in občutek, da mora ves čas dosegati popolnost. Pogosto svoje naredi tudi okolje. Ves čas poslušamo, da moramo biti uspešnejši, hitrejši in bolj produktivni. Na družbenih omrežjih spremljamo idealizirane podobe življenj drugih ljudi, zato hitro dobimo občutek, da zaostajamo.